Zamisel dobra, izvedba manj
Večer, 19.sept.2005 (pdf)
Festival Etnika v mariborskem multikulturnem centru Pekarna
Romski "trubači" z juga Srbije so garancija za dober obisk in sproščeno zabavo
Etno je v glasbi definitivno "in". To velja celo za manj znane in prav nič komercialno naravnane izvajalce, pa tudi prireditelje koncertov in festivalov. Mariborski multikulturni center Pekarna se je za začetek sezone 2005-2006 torej odločil za kar pravšnjo potezo, da ob koncu poletnega mrtvila opozori nase s festivalom etnično obarvane glasbe. Etnika so ga poimenovali in ga konec preteklega tedna pripravili v dvorani Gustaf.
Za razliko od festivala etnične glasbe, ki ga že nekaj let v jesenskem času prireja Mladinski kulturni center in je bolj komorne sorte, program pa z nastopi posameznih izvajalcev razpršen na daljše obdobje (in ponavadi tudi na več krajev), so se v Pekarni odločili za strnjen spored. Dva večera s po štirimi skupinami, vsak sicer tematsko nekoliko drugače opredeljen, a vendar dovolj ohlapno, da je bilo moč vanju uvrstiti precej različne izvajalce: etno v petek in balkansko-ciganska glasba v soboto.
A za prvi večer bi lahko brez pretiravanja zatrdili, da nanj ni sijala kaka posebna milost. Za začetek je nagajala dotrajana ozvočevalna tehnika, ki se sicer za silo kosa z elektronsko ali vsaj magnetno ozvočenimi rockovskimi bendi, nekoliko več težav pa ji delajo "izštekani" akustični inštrumenti, ozvočeni s pomočjo navadnih (pevskih) mikrofonov. Tonske vaje so se zato zavlekle krepko čez uro, ko bi se moralo že zdavnaj začeti zares. In še ko se nekaj čez pol enajsto namesto ob devetih zvečer je, je "sound" vse prej kot "štimal". Tudi datum najbrž ni bil izbran najbolj posrečeno. Zaradi populističnega megadogodka na Glavnem trgu je bila osrednja pekarniška dvorana namreč porazno prazna.
Za začetek prvega večera, rezerviranega za domače izvajalce, je nastopila skupina Uluru. Njihova glasba je zanimiv eksperiment, ki temelji na prepletu (pred)klasične in (pretežno slovenske) ljudske glasbe, obdelanem na način, ki je blizu mehkemu artrocku in umirjenemu šansonu. Osrednja figura je kantavtorka Xenia Jus s kitaro in glasom, dopolnjuje jo violina, za ritmično podlago skrbita različna kompleta tolkal. Kar daje skupini poseben in precej nenavaden zven, pa so kar trije (ali občasno štirje) didžiriduji, čeprav uporabljeni precej drugače kot pri avstralskih aboridžinih. Bolj dinamična glasba v etnorockovski maniri je sledila z nastopom skupine Aritmija. Že njeno ime namiguje na neenakomerno ritmično strukturo, ki jo črpajo iz sinkopirane glasbe Balkana, predvsem Makedonije. Zvezdniški zasedbi večera, mariborski skupini Afir Bafir in Siti hlapci, sta začeli svoja nastopa ob urah, ki so po napornem delovnem dnevu morda primerne za kako manj obvezujoče plesno ali družabno sproščanje ob glasbeni spremljavi, za resno poslušanje pa nikakor. K sreči lahko tako predelave zahodnoafriških poliritmij kot malce jazzovsko niansiran jamajški reggae v izvedbi obeh skupin dovolj pogosto slišimo tudi sicer.
Precej drugače pa je potekal drugi večer. Ozvočenje je organizatorjem uspelo za silo nastaviti, začetna zamuda je bila (za Pekarno nenavadno) majhna, balkanska in še posebno balkansko-romska glasba s srbskimi "trubači" za "desert" pa je uspela dvorano tudi zelo spodobno napolniti. Za ogrevanje je trio v Mariboru delujočega makedonskega kulturnega društva Bljana zelo korektno odigral izbor tradicionalnih makedonskih napevov. Gostje iz Italije, tržaški vokalno-instrumentalni sekstet Balkan Babau Orchestra, je nadaljeval z jazzrockovskimi predelavami balkanskih, romskih in malce tudi brazilskih ljudskih "evergreenov". Kvintet Langa, brata Kontrec sta ga ustanovila pred osmimi leti in je doslej širom Slovenije požel že mnogo uspehov, je po zasedbi sicer le delno romski, a njihova glasba se v celoti osredotoča na tradicijo romskih godcev. To pa pomeni značilno svobodne predelave najrazličnejših virov, ki jim predvsem pihalec Vasko Atanasovski dodaja še krepko mero jazzovske improvizacije. Za plesno-žurerski zaključek je poskrbel devetčlanski trobilni orkester iz Bojnika pri Leskovcu na jugu Srbije, ki ga vodi lanski dobitnik "zlate trobente" festivala v Guči Srdjan Azirović. Skupina z nenavadno močno ritmično in basovsko sekcijo (trije tolkalci, suzafon in tri tube ob solistu in le še enem članu s krilovkama) tudi igra temu primerno dinamične priredbe "vsega živega" - od srbskih čočkov in kol ter tradicionalnih romskih napevov do judovskega klezmerja, starih jazzovskih standardov in sodobnega "globalnega" popa.
Vsem začetniškim težavam navkljub lahko festival Etnika torej ocenimo kot dokaj uspešen. Tako tematsko kot terminsko se namreč trudi zapolniti vrzel, v kateri je vsaj v Mariboru še kar nekaj prostora.
Darinko Kores Jacks
Etno je v glasbi definitivno "in". To velja celo za manj znane in prav nič komercialno naravnane izvajalce, pa tudi prireditelje koncertov in festivalov. Mariborski multikulturni center Pekarna se je za začetek sezone 2005-2006 torej odločil za kar pravšnjo potezo, da ob koncu poletnega mrtvila opozori nase s festivalom etnično obarvane glasbe. Etnika so ga poimenovali in ga konec preteklega tedna pripravili v dvorani Gustaf.
Za razliko od festivala etnične glasbe, ki ga že nekaj let v jesenskem času prireja Mladinski kulturni center in je bolj komorne sorte, program pa z nastopi posameznih izvajalcev razpršen na daljše obdobje (in ponavadi tudi na več krajev), so se v Pekarni odločili za strnjen spored. Dva večera s po štirimi skupinami, vsak sicer tematsko nekoliko drugače opredeljen, a vendar dovolj ohlapno, da je bilo moč vanju uvrstiti precej različne izvajalce: etno v petek in balkansko-ciganska glasba v soboto.
A za prvi večer bi lahko brez pretiravanja zatrdili, da nanj ni sijala kaka posebna milost. Za začetek je nagajala dotrajana ozvočevalna tehnika, ki se sicer za silo kosa z elektronsko ali vsaj magnetno ozvočenimi rockovskimi bendi, nekoliko več težav pa ji delajo "izštekani" akustični inštrumenti, ozvočeni s pomočjo navadnih (pevskih) mikrofonov. Tonske vaje so se zato zavlekle krepko čez uro, ko bi se moralo že zdavnaj začeti zares. In še ko se nekaj čez pol enajsto namesto ob devetih zvečer je, je "sound" vse prej kot "štimal". Tudi datum najbrž ni bil izbran najbolj posrečeno. Zaradi populističnega megadogodka na Glavnem trgu je bila osrednja pekarniška dvorana namreč porazno prazna.
Za začetek prvega večera, rezerviranega za domače izvajalce, je nastopila skupina Uluru. Njihova glasba je zanimiv eksperiment, ki temelji na prepletu (pred)klasične in (pretežno slovenske) ljudske glasbe, obdelanem na način, ki je blizu mehkemu artrocku in umirjenemu šansonu. Osrednja figura je kantavtorka Xenia Jus s kitaro in glasom, dopolnjuje jo violina, za ritmično podlago skrbita različna kompleta tolkal. Kar daje skupini poseben in precej nenavaden zven, pa so kar trije (ali občasno štirje) didžiriduji, čeprav uporabljeni precej drugače kot pri avstralskih aboridžinih. Bolj dinamična glasba v etnorockovski maniri je sledila z nastopom skupine Aritmija. Že njeno ime namiguje na neenakomerno ritmično strukturo, ki jo črpajo iz sinkopirane glasbe Balkana, predvsem Makedonije. Zvezdniški zasedbi večera, mariborski skupini Afir Bafir in Siti hlapci, sta začeli svoja nastopa ob urah, ki so po napornem delovnem dnevu morda primerne za kako manj obvezujoče plesno ali družabno sproščanje ob glasbeni spremljavi, za resno poslušanje pa nikakor. K sreči lahko tako predelave zahodnoafriških poliritmij kot malce jazzovsko niansiran jamajški reggae v izvedbi obeh skupin dovolj pogosto slišimo tudi sicer.
Precej drugače pa je potekal drugi večer. Ozvočenje je organizatorjem uspelo za silo nastaviti, začetna zamuda je bila (za Pekarno nenavadno) majhna, balkanska in še posebno balkansko-romska glasba s srbskimi "trubači" za "desert" pa je uspela dvorano tudi zelo spodobno napolniti. Za ogrevanje je trio v Mariboru delujočega makedonskega kulturnega društva Bljana zelo korektno odigral izbor tradicionalnih makedonskih napevov. Gostje iz Italije, tržaški vokalno-instrumentalni sekstet Balkan Babau Orchestra, je nadaljeval z jazzrockovskimi predelavami balkanskih, romskih in malce tudi brazilskih ljudskih "evergreenov". Kvintet Langa, brata Kontrec sta ga ustanovila pred osmimi leti in je doslej širom Slovenije požel že mnogo uspehov, je po zasedbi sicer le delno romski, a njihova glasba se v celoti osredotoča na tradicijo romskih godcev. To pa pomeni značilno svobodne predelave najrazličnejših virov, ki jim predvsem pihalec Vasko Atanasovski dodaja še krepko mero jazzovske improvizacije. Za plesno-žurerski zaključek je poskrbel devetčlanski trobilni orkester iz Bojnika pri Leskovcu na jugu Srbije, ki ga vodi lanski dobitnik "zlate trobente" festivala v Guči Srdjan Azirović. Skupina z nenavadno močno ritmično in basovsko sekcijo (trije tolkalci, suzafon in tri tube ob solistu in le še enem članu s krilovkama) tudi igra temu primerno dinamične priredbe "vsega živega" - od srbskih čočkov in kol ter tradicionalnih romskih napevov do judovskega klezmerja, starih jazzovskih standardov in sodobnega "globalnega" popa.
Vsem začetniškim težavam navkljub lahko festival Etnika torej ocenimo kot dokaj uspešen. Tako tematsko kot terminsko se namreč trudi zapolniti vrzel, v kateri je vsaj v Mariboru še kar nekaj prostora.
Darinko Kores Jacks
posted by Pekarna | 11:50 dop.
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home